Spajanje vina in hrane je postalo v zadnjem času zelo moderno. Na vsakem koncu boste ob vinu našli še namig h kateri hrani naj se postreže. Predvidevam, da gre za namige potrošnikom, gostinci naj bi svoje kuhinje in jedi obvladali. Če poskusimo s spajanjem doma se bodisi izkaže, da so naštete jedi prezahtevne, bodisi nam zmanjka sestavin, če pa začnemo s strani hrane, pa morda ravno tistega vina ni pri roki.

Prej kot s katero jedjo se ujema, bi raje dodal rubrike: poletno, meditativno vino (nikakor k hrani), za piknik, v dvoje, v troje (hec), za vse priložnosti, od ponedeljka do četrtka, od petka do nedelje, za nedeljsko kopel, za zimske večere itd. 

Vino se vedno, ampak res vedno, pojavi v določenem kontekstu. Hrana je samo eden od dejavnikov, ki določa kontekst. Zame osebno je bistveno bolj kot hrana pomembna družba. Če pride k nam domov velik ljubitelj vina, bomo odprli kakšno odlično vino. Če pride kdo, ki mu vino ne pomeni dosti, bomo odprli enostavnejše, a še vedno dobro vino. Hrana je v drugem planu.

Odkrito rečeno, spajanje vina ni tako enostavno, da bi se ga dalo opisati z enim znakom, niti ne z dvema stavkoma.  Po drugi strani pa je sila enostavno, nekaj najbolj vsakdanjega in običajnega.

Žena je skuhala špagete z jurčki. Kaj bo šlo zraven? Za božjo voljo, vzemite prvo vino, ki vam pride pod roke in vam je všeč, ter uživajte. Gotovo je pomembnejše, da vam je vino všeč, kot pa da »paše k hrani«, sami pa se ob njem mučite.

Cel postopek spajanja vina in hrane: